Danes smo pri nas obeležili 50. obletnico slovenskih študentskih demonstracij. ŠOS je zanimalo, če se je pri nas na temo študentskih zahtev in odzivov države nanjo kaj spremenilo. Zanimalo je tudi nas, zato smo preverili njihove ugotovitve in se odločili, da povzetek projekta z zanimivim imenom S*anje študentov, predstavimo tudi vam.
V petdeset letih je preteklo ogromno vode, se zamenjalo nekaj vlad (in vladavin), napredek nam je olajšal praktično vse, življenjski pogoji pa so se tudi spremenili. Kako pa se je spremenil položaj študentov? To so ugotavljali pri ŠOS, ko so študentske zahteve izpred 50 let primerjali z današnjimi. Oglejmo si, kaj so ugotovili.
S*anje študentov (povzeto po ŠOS)
Skozi finančno stekleno kroglo današnji študentje ugotavljamo, da je možnost študija za revnejše še vedno večji zalogaj. Državne štipendije sicer sedaj imamo, a le za petino študentske populacije. Poleg tega povprečna znaša le 125 evrov, med tem ko so življenjski stroški pri nas okrog 500. Več pravice pri razporejanju finančnih sredstev še vedno želimo tudi v izobraževalnih krogih; plače zaposlenih v izobraževanju naj bodo konkurenčne svetovnemu nivoju, po drugi strani pa naj se prepreči tudi “nepoštene bogatitve”.
Finance vplivajo tudi na študentska bivališča. Med tem ko so cene zasebnih stanovanj zopet v porastu, bivalne razmere pa dostikrat neustrezne, se zaradi javnofinančnega varčevanja na študentih zavira gradnja novih študentskih domov. Bolečo posledico te kombinacije najbolj občutijo študentje na primorskem.
Pereče je tudi vprašanje pomena znanja in sposobnosti študenta na sodobnem trgu dela. Ali je res diploma odraz znanja, ne materialnega stanja posameznika? Interesa po spremembah v zaposlovanju v gospodarstvu tudi ni videti - prekarizacija se vleče že dosti let, z njo ob boku pa paradira klientelizem. Med tem ko bi študentje z veslejem ostali doma, kmalu za kruhom odidejo v tujino, kjer so razmere zanje malce prijaznejše.
V bistvu se še vedno borimo za iste pravice in vse kaže, da se bomo boriti morali tudi v bodoče
To so le nekatere izmed zahtev, ki so jih naši študentski predhodniki postavili že v protestih pol stoletja nazaj, le da so preoblikovane v sodobno terminologijo. V grobem bi torej lahko rekli, da so naše zahteve še vedno enake.
Najbolj pereč pa je odstavek uvodnika brošure izpod peresa Jaka Trilarja, predsednika ŠOS, ki se glasi: “Študentska organizacija Slovenije /.../ opozarja, da smo študentje in mladi še vedno tu, se želimo osamosvojiti in ne večno živeti na plečih staršev, skrbnikov oz. ostalih, za to pa so potrebne korenite spremembe!”
Comments